Ste že kdaj opazili naslednje?

Nekateri starši svojim otrokom iz vsega srca dajejo vse, kar lahko. V vsem postavljajo otroke na prvo mesto in si skoraj želijo, da bi jim lahko posvetili vse svoje življenje.

Na videz jim dajejo brezpogojno ljubezen, vendar nevede svojo življenjsko vrednost in smisel vse bolj povezujejo z otroki. Zanje uporabljajo kritiko kot spodbudo, od njih zahtevajo, da izpolnjujejo njihova pričakovanja, včasih pa nanje prenesejo celo pritisk, ki presega njihove zmožnosti.

Takšni otroci imajo lahko v otroštvu veliko zamer do staršev, ko odrastejo, pa se lahko od njih postopoma čustveno oddaljijo.

Obstajajo tudi drugi starši, ki na videz svojih otrok ne ljubijo tako »intenzivno«.

Otroke obravnavajo kot samostojne posameznike. Ponujajo jim podporo, ne da bi nanje ustvarjali prevelik pritisk. Spoštujejo jih ter jim dovolijo, da imajo svoje misli in sprejemajo lastne odločitve.

Razumejo, da otroci niso lastnina staršev. Imajo svoje življenje in svojo pot odraščanja. Naloga staršev je, da jih podprejo, ko potrebujejo pomoč, ne pa da namesto njih prehodijo celotno življenjsko pot.

Prvi tip staršev je za otroka kot nekakšna »črna luknja« v njegovem življenju – hkrati predstavlja omejitev in ga nenehno vase posrka.

Drugi tip staršev pa je kot »svetilnik« v otrokovem življenju – predstavlja varno pristanišče in hkrati kaže smer.

Nekdo je nekoč dejal: »Dobra vzgoja pomeni, da stojimo pol koraka za otrokom in mu pomagamo spoznavati samega sebe. Tako se bo lahko bolje soočal s svetom.«

Kakovost odnosa med starši in otroki ni odvisna od tega, koliko so starši dali, temveč od tega, ali otrok čuti pritisk in očitke ali pa spoštovanje, zaupanje in razumevanje.

Bolj ko starši svojo ljubezen izražajo z močnim pritiskom, hitreje se jim otroci želijo umakniti

Nekoč sem zasledila naslednje vprašanje: »Ali bi morali starši otrokom v otroštvu nameniti več časa in pozornosti ali jim pozneje, ko odrastejo, dati več denarja?«

Nekdo je odgovoril: »Potrebujem podporo, ne pa tega, da so starši ves čas ob meni.«

Nekdo drug pa: »Potrebujem njihovo prisotnost. Ljubezni, ki mi je v otroštvu primanjkovala, ni mogoče nikoli nadomestiti.«

To odraža tudi resničnost: ali si bodo otroci, ko odrastejo, želeli ohraniti tesen odnos s starši, ni v celoti odvisno od tega, kaj in koliko so jim starši dali.

Resnično pomembno je, ali starši spoštujejo otrokove potrebe kot samostojnega posameznika in ali mu dajejo občutek, da je spoštovan, da mu zaupajo in da ga podpirajo.

Neka uporabnica na spletu je delila svojo izkušnjo.

V otroštvu so starši zanjo skrbeli na vsakem koraku, ko je odrasla, pa so ji še naprej nudili veliko materialne pomoči. Toda ena njenih največjih želja v odraslosti je bila, da bi se od staršev čim bolj oddaljila.

Razlog je bil v tem, da sta ji njihova ljubezen in vse, kar sta zanjo naredila, prinašali predvsem pritisk in občutek krivde, ne pa iskrene bližine in hvaležnosti.

Ko je bila stara šest let in je začela hoditi v osnovno šolo, je bila najmlajša v razredu. Tudi pri pisanju je imela precej šibek prijem. Starši so želeli, da bi bile vse njene naloge ocenjene z odlično oceno. Če je bila samo ena črka napisana nekoliko manj lepo, so strgali celoten list z nalogo in ji naročili, naj vse napiše znova.

Šestletni otrok je tako pogosto pisal domače naloge vse do enajstih zvečer. Starši je niso potolažili, temveč so ji očitali: »Zakaj ne moreš biti takšna kot drugi otroci in že prvič vse napisati pravilno? Vsak večer ostajava pokonci do te ure in ti pomagava pri nalogah. Zakaj sploh ne razumeš, koliko se trudiva zate?«

Podobnih dogodkov je bilo še veliko. Ko je sodelovala na tekmovanjih, so se starši vmešavali v vse, od priprave besedila do izbire oblačil. Njene najljubše dejavnosti in hobije so zavračali, na koncu pa so jo vpisali v obšolske dejavnosti, za katere so menili, da so boljše.

Veliko časa in truda je nekoč namenila pripravi daril za učitelje ob dnevu učiteljev, vendar starši z njenim trudom niso bili zadovoljni. Ko je zaspala, so darila celo vsa vrgli v smeti.

Pretirano opozarjanje se zlahka spremeni v očitanje. Previsoka pričakovanja in prestroge zahteve pa lahko postopoma spodkopljejo otrokovo notranjo motivacijo.

Nekateri starši svojih otrok ne ljubijo nič manj, vendar je način, kako izražajo svojo ljubezen, zgrešen.

Njihov prvotni namen je sicer pomagati otrokom, vendar si ne morejo pomagati, da jih ne bi nenehno opozarjali, kritizirali in se vmešavali v njihove odločitve. Otroci zato ves čas čutijo, da jih nekdo nadzoruje in da niso dovolj dobri.

Ko se v otroku nabere preveč tesnobe in občutka nemoči, se je povsem naravno, da se želi umakniti ali se celo upreti.

Bolj sproščeno ko starši izražajo svojo ljubezen, raje se jim otroci približajo

Odkar sem tudi sama postala starš, vse bolj verjamem v eno stvar: Otroci ne odraščajo zaradi nenehnega nadzora in usmerjanja, temveč ob spremljanju, spodbujanju in primernem dopuščanju samostojnosti postopoma zrastejo v neodvisne posameznike.

Ko ima družina dva ali več otrok, starši pogosto vse bolj verjamejo, da ima vsak otrok že od rojstva nekakšen svoj življenjski scenarij.

Zato je pri vzgoji pomembno, da sledimo otrokovemu naravnemu razvoju.

To ne pomeni, da moramo otrokom v vsem ustreči, temveč da glede na značaj, sposobnosti, interese in potrebe vsakega otroka poiščemo način vzgoje, ki mu najbolj ustreza.

Neka mama je nekoč delila svojo izkušnjo. Njen starejši sin je bil zadržan in pozoren, mlajša hči pa nagajiva, živahna in polna energije.

Ni vztrajala pri tem, da bi bila popolna mama, ki nadzoruje vsako podrobnost otrokovega življenja. Menila je: »To, koliko starši v resnici razumemo svoje otroke in kaj vse lahko zanje naredimo, je zelo omejeno. Ko se tega zavemo, je to neke vrste osvoboditev tako za otroke kot za starše.«

Nekoč je želela ugotoviti, ali je njena hči srečna, zato jo je vprašala: »Ali si želiš odrasti?«

Med pogovorom o življenju in smrti je ugotovila, da ima hči že svoje razumevanje teh vprašanj. Ni je takoj zavrnila, niti je ni silila, da bi sprejela domnevno pravilne vrednote. Namesto tega ji je nežno rekla: »Želim si, da bi bila v vsakem življenju tvoja mama.«

To je zelo lep način spremljanja otroka: ne hitimo s popravljanjem, ne hitimo s pridiganjem, temveč najprej poskušamo razumeti, kaj otrok v resnici čuti.

Tudi moji trije otroci so si med seboj zelo različni. Vsak ima svojo osebnost.

Najstarejši se je že od malih nog rad igral, ni pa rad jedel. Drugi je rad jedel, ni pa se rad igral. Najmlajši rad je in ima še posebej rad avtomobile.

Tudi njihov občutek za odgovornost do družine je različen.

Če bi najstarejšega in drugega otroka primerjala z možem in ženo: Najstarejši je kot mož. Bolj ga zanimajo splošne stvari v družini. Zdi se mu pomembno predvsem to, da so vsi srečni in varni ter da je družina složna.

Drugi pa je kot mama. Je bolj pozoren na podrobnosti, opazi, ali je vsak družinski član srečen, in sam razmišlja o tem, kdo potrebuje pomoč in skrb.

Najmlajši je deček, ki že od malih nog kaže svoj občutek odgovornosti. Pogosto meni, da je moški v družini in da mora zaščititi vse družinske člane.

Trije otroci, trije različni značaji in trije različni načini izražanja. Noben ni boljši ali slabši od drugih. Preprosto so si različni.

Naloga staršev ni, da jih vzgojimo v enake ljudi, temveč da prepoznamo njihove razlike, spoštujemo njihovo osebnost in sledimo njihovemu naravnemu razvoju.

V neki knjigi sem nekoč zasledila podobno misel: Družina je tudi prostor, v katerem se prepletajo odnosi moči.

Nekateri starši so navajeni, da stojijo na višjem položaju moči in od otrok zahtevajo, da v vsem sledijo njihovi volji in pričakovanjem.

Šele ko starši prenehajo pretirano poudarjati svojo avtoriteto, dobijo otroci priložnost, da v odnosu s starši pridobijo svoj prostor in možnost izražanja lastnega mnenja.

Ko so otrokova stališča, sposobnosti, interesi in izbire spoštovani, se bo lažje odprl in se bo sam od sebe raje približal staršem.

V takšnem načinu sobivanja je obema stranema veliko lažje:

  1. Ko starši ne pretiravajo z nadzorom in vzgojnimi zahtevami, se zmanjša tudi otrokovo nasprotovanje.
  2. Otrokova motivacija za osebni napredek izhaja iz njega samega, ne pa iz želje, da bi izpolnil pričakovanja staršev. Tako postane njegova notranja motivacija močnejša.
  3. Pozitivni čustveni spomini in prijetni trenutki, ki se nabirajo v odnosu med starši in otroki, pomagajo otroku razvijati bližino in zaupanje do staršev.
  4. Ko otrok pogosto občuti: »Zmorem, uspelo mi bo«, lažje razvije stabilen občutek lastne vrednosti.

Na koncu je bistveno to, da se otroci resnično želijo približati staršem, ki so jim v oporo in jih znajo usmerjati.

Modri starši stojijo pol koraka za otrokom

Čeprav sem napisala že toliko, bi kot starš vseeno rada povedala: Večina staršev svoje otroke iskreno ljubi in tudi njihov prvotni namen, ko se zanje trudijo in žrtvujejo, je dober.

Ne smemo zaradi nekaterih neprimernih vzgojnih načinov kar takoj zanikati ljubezni in truda staršev. Nihče namreč ne more skozi celotno obdobje vzgoje nikoli ne kritizirati otroka, od njega nikoli zahtevati preveč ali nikoli vplivati nanj zaradi lastne tesnobe in skrbi.

Naša generacija staršev si zelo želi, da bi znala otroke dobro ljubiti, se z njimi lepo pogovarjati in jim biti opora, na katero se lahko zanesejo in ji zaupajo.

Toda ob otrocih, ki imajo vse bolj jasno izraženo lastno mnenje in željo po samostojnosti, se moramo tudi sami nenehno učiti, kako prilagajati svoj način vzgoje.

Če za zdaj še ne zmoremo popolnoma popustiti ali še ne znamo dobro najti ravnovesja med dopuščanjem samostojnosti, nadzorom in lastno tesnobo, lahko najprej poskusimo nekaj preprostega: Stopimo pol koraka nazaj.

Ko nas otrok potrebuje, mu pravočasno ponudimo pomoč in nasvet. Hkrati ohranimo primerno razdaljo, da lahko ostanemo blizu, ne da bi se otrok počutil utesnjenega.

Ta pol koraka je tudi prostor, ki ga starši namenimo sebi. Daje nam čas, da se umirimo, uravnavamo svoja čustva in ne spremenimo lastne tesnobe v nadzor nad otrokom.

Otrokova tesnoba je včasih povezana tudi s čustvi staršev, ki se jih sami ne zavedajo

Med sprejemanjem strank v DT Wellness studiu sem tudi sama prišla do nekaterih zelo globokih spoznanj.

V vseh teh letih sem spoznala precej otrok. Nekateri so bili še zelo majhni, vendar so že kazali izrazito tesnobo, duševno napetost in celo depresivna razpoloženja.

Med pogovori z njimi in njihovimi starši sem opazila, da je pritisk, ki ga nekateri otroci doživljajo dlje časa, tesno povezan z načinom odnosov v družini. Starši pa se tega pogosto sploh ne zavedajo.

Zlasti v nekaterih enostarševskih družinah so lahko čustva in odnosi med starši in otroki še bolj zapleteni, zato je še toliko pomembneje, da starši temu namenijo pozornost in se tega zavedajo.

Otroci imajo svoje starše zelo radi in jim je zelo mar za njihova čustva. Včasih lahko otroci, tudi če se starši navzven pretvarjajo, da so srečni, začutijo njihovo notranje nezadovoljstvo, tesnobo in pritisk.

Pogosto mislimo, da negativna čustva na otroke ne bodo vplivala, če jih ne izražamo neposredno. V resnici pa so otroci pri zaznavanju družinskega vzdušja in čustvenega stanja staršev morda veliko bolj občutljivi, kot si predstavljamo.

Zato bi rada povabila vse starše, da se iskreno vprašajo:

  • Ali sem sam oziroma sama v resnici srečen/srečna?
  • Ali otrokom vsak dan dajem iskreno veselje, pozitivno energijo in občutek notranjega miru ali pa nanje nevede prenašam svojo tesnobo, skrbi in pritisk?

Vedno si želimo, da bi naši otroci odraščali zdravi, srečni in vedri, včasih pa pozabimo, da je tudi čustveno stanje staršev del okolja, v katerem otroci odraščajo.

Seveda imajo otrokova tesnoba in čustvene težave lahko veliko različnih vzrokov. Ne moremo jih preprosto pripisati staršem, prav tako zaradi tega ne smemo obsojati nobene družine.

Starši pa lahko začnejo pri sebi: naučijo se prepoznavati svoja čustva, uravnavati svoje stanje ter otrokom nameniti več razumevanja in prostora.

Šele ko se starši naučimo umiriti svoje notranje stanje, lahko otrokom ponudimo bolj sproščeno in varno okolje za odraščanje.

Velikokrat starši mislimo, da imamo svoje otroke radi bolj, kot imajo oni radi nas. V resnici pa je lahko otrokova ljubezen do staršev še globlja, kot si predstavljamo.

Starši lahko začnejo s štirimi spremembami

1. Ne osredotočajmo se samo na rezultate, temveč otrokom pomagajmo, da se posvetijo procesu.

Pretirano osredotočanje na rezultate lahko odnos med starši in otroki naredi vse bolj napet.

Pomembneje kot nenehno zahtevati dobre ocene je, da otroke spremljamo pri njihovem trudu in poskusih ter jim pokažemo, da je tudi trud, ki so ga vložili, vreden pozornosti, četudi rezultat ni idealen.

2. Otrokom ponudimo več možnosti izbire in manj vnaprej določenih pravilnih odgovorov.

To, da se starši za otroke trudijo, še ne pomeni, da jih lahko poljubno prizadenejo ali zavračajo. Prav tako ljubezen staršev ne pomeni, da morajo otroci v vsem ubogati svoje starše.

Včasih lahko odločitev sprejmejo starši, otroci pa sodelujejo. Lahko se z otroki pogovorimo in nekaj naredimo skupaj. Lahko pa otrokom prepustimo odločitev, sami pa jim stojimo ob strani in jih podpiramo.

Svojih želja ne smemo predstavljati kot edini pravilni odgovor, prav tako ne smemo komunikacije nenehno nadomeščati z ukazi.

3. Natančno se odzovimo na otrokova čustva, osebne meje in prošnje za pomoč.

Ko otrok izraža svoja čustva, jasno postavlja svoje meje ali prosi starše za pomoč, naša prva naloga ni, da ga takoj kritiziramo ali popravljamo. Najprej poskušajmo razumeti, zakaj tako razmišlja in zakaj se tako vede.

Ko otrok ve, da so njegova čustva opažena in da bodo njegove prošnje za pomoč vzete resno, se lahko postopoma razvijeta zaupanje in občutek varnosti v odnosu.

4. O dogodkih se lahko pogovorimo za nazaj, vendar otrokom ne očitajmo vedno znova starih napak.

Skupni premislek o dogodku otroku pomaga, da iz izkušenj potegne nauke ter se iz njih uči in razvija.

Nenehno vračanje k starim napakam pa pomeni, da mora otrok vedno znova doživljati občutek neuspeha.

Če otrok meni, da bodo njegove napake vedno znova izpostavljene, ne glede na to, koliko časa je že minilo, se bo seveda vse manj želel pogovarjati s starši.

Navsezadnje, kdo bi si želel živeti v odnosu, v katerem ga nenehno opozarjajo na napake in vedno znova zavračajo?

Mirnost je tudi darilo, ki ga starši podarimo otrokom

V publikaciji Harvard Foreign Affairs sem nekoč zasledila stavek: »Mirnost je stokrat pomembnejša od ljubezni.«

Ljubezen je temelj in otrokom lahko omogoči čudovite izkušnje med odraščanjem. Mirnost pa je pomembna opora za otrokovo notranjo stabilnost.

Ko se starši na različne situacije odzivamo mirno in otrokom ne povzročamo nenehne čustvene zmede, jim pomagamo, da tudi ob zunanjih težavah ohranijo notranji mir.

Nekateri starši bodo morda rekli: »To je tako težko! Kako naj se ne razjezim, ko otrok naredi nekaj narobe?«

Včasih se moramo najprej samo vprašati: Kaj je pomembnejše, predmet ali moj otrok?

Odgovor ni težak.

Ko otrok naredi napako ali po nesreči nekaj razbije, se morda že sam počuti dovolj krivega. V takšnem trenutku ne potrebuje dodatnih očitkov, kričanja, kaznovanja ali še večjega pritiska. Potrebuje okolje, v katerem se lahko mirno sooči s svojo napako.

Najprej se lahko umirimo in otroku povemo: »Dragi otrok, nič hudega. Če želiš jokati, lahko malo jokaš, ni nič narobe. Ko se umiriš, bova skupaj razmislila, kako bova rešila težavo, prav?«

To ne pomeni, da otroku dovoljujemo, da dela napake brez posledic. Pomeni, da mu pomagamo razumeti: napake niso nekaj strašnega. Pomembno je, da se nauči z njimi soočiti, prevzeti odgovornost in se iz njih nekaj naučiti.

Način, kako starši rešujemo težave, si otroci zapomnijo za vse življenje

Še danes se spominjam dogodka iz svojega otroštva. Takrat sem obiskovala internatsko šolo v drugem kraju in sem se včasih lahko vrnila domov samo enkrat na mesec.

Nekoč sem se po prihodu domov odpravila naravnost k prijateljici. Med igro sem se tako zabavala, da sem povsem pozabila, da imam ključ domačih vhodnih vrat še vedno pri sebi. Ko se je stemnilo, sem se šele odpravila domov. Med potjo me je zelo skrbelo, da me bosta starša grajala. Nisem vedela, kako sta sploh prišla v hišo.

Ko sem se vrnila, me je oče presenetil. Z nasmehom mi je rekel: »Cai, poglej, kako sem spreten! Odprl sem vrata!«

Radovedno sem ga vprašala: »Kaj? Kako pa si prišel noter?«

Oče je odgovoril: »Splezal sem skozi zadnje okno in od znotraj odprl vrata!«

Nisem se mogla zadržati in sem rekla: »Ati, ti si pa res zakon! 👍 Ampak oprosti, pozabila sem, da imam ključ pri sebi.«

Po tem dogodku nikoli več nisem pozabila ključa.

Še danes se spominjam očetovega nasmeha in sem mu hvaležna za način, kako se je takrat odzval.

Ni me grajal in ni me spravil v zadrego zaradi moje nepazljivosti. Namesto tega je situacijo razrešil z humorjem in sproščenostjo.

Takrat sem razumela nekaj pomembnega: Včasih z nasmehom dosežemo več kot z očitki. Otrokom je pomembneje ponuditi toplino kot pa jih naučiti, da se bojijo napak.

Prav zaradi te izkušnje se tudi sama, ko moji otroci naredijo napako, spomnim, da jih ne smem takoj grajati. Najprej moram rešiti težavo. Želim, da otroci razumejo, da napake niso nekaj strašnega. Pomembno je, kako se z njimi soočimo, kako prevzamemo odgovornost in kako si zapomnimo, da naslednjič ne ponovimo iste napake.

Želim si, da se ne bi spominjali predvsem tega, kako so bili starši videti, ko so bili jezni, temveč da bi vedeli, da so lahko tudi takrat, ko naredijo napako, deležni razumevanja, podpore in topline.

Želim si, da bi vsak starš, ko otrokom daje dovolj ljubezni in občutka varnosti, znal ohraniti tudi pravo mero – da ne bi pretiraval, prestopal otrokovih meja ter zatiral njegove radovednosti, ustvarjalnosti in življenjske energije.

»Otroci in vnuki imajo vsak svojo usodo.«

Bodimo starši, ki so na videz nekoliko bolj »sproščeni«. To ne pomeni, da za otroke ne skrbimo, temveč da znamo prepoznati, kdaj jih podpreti in kdaj jim dovoliti, da gredo svojo pot.

Ljubiti otroke ne pomeni, da jim uredimo celotno življenje, temveč da jim damo dovolj moči, da bodo pogumno hodili po svoji življenjski poti.

V razmislek vsem staršem.

Življenje je kratko, imejte se radi.💞